Dimnikarstvo je eno tistih obrti, ki se je v zadnjih tridesetih letih zelo spremenilo, tako kot so se spremenile kurilne navade in naprave, od nekdaj pa je dimnikarski ceh bil spoštovan.
Ta novoletni čas , ki smo mu priča je še posebej povezan z dimnikarji. Podoba dimnikarja je bila , predvsem v preteklosti, obvezni del koledarjev, saj prinaša srečo. Pregovor izhaja iz realnega življenja nekoč, ko so dimnikarji čistili odprta ognjišča in dimnike, ti pa so bili v časih, ko so strehe domačij bile še iz slame, mnogokrat vzrok za katastrofalne požare, ki so uničili cele vasi. Pomena ustreznega odvajanja dima iz hiše se je v času vladanja v drugi polovici osemnajstega stoletja zavedla že avstrijska cesarica Marija Terezija, uzakonila je obvezno čiščenje dimnikov , obenem je uzakonila zidan del v hiši za kurjenje, v času, ko se je dim iz odprtih ognjišč valil še skozi vrata ali podstrešje. Dandanes velja za področje dimnikarstva, ki je obvezna gospodarska javna služba, načelo, da koncesije podeljuje država, še prej pa so koncesije podeljevali občinski svet. Tako je odlok o dimnikarstvu v občini Tolmin iz leta 1996 določal, da dimnikarstvo zajema čiščenje in pregledovanje kurilnih naprav,dimovodov in prezračevalniuh naprav, ter meritve dimnih in drugih emisij kurišč. Po besedah tolminskega dimnikarja Slavka Piriha se je dimnikarstvo v zadnjih tridesetih letih zelo spremenilo. Dimnikarstvo se je iz prvotnega namena čiščenja dimnikov spremenilo, in zmeraj bolj večji del dejavnosti postajajo meritve plinov in pregledovanje kurilnih in dimnih naprav, dolgoročno pa naj bi dimnikarstvo postalo tudi okoljevarstveni servis . Danes ima dimnikar Pirih koncesijo za pregledovanje kurilnih naprav v občinah Tolmin in Kobarid, njegovi štirje zaposleni dimnikarji pa enkrat do dvakrat letno obiščejo 6000 gospodinjstev.
Trenutno 12 poslušalcev.
