|
21.11.2007, Tomaž Šavli
 V Borjani Nočemo belega kruhaV soboto 17. novembra so v razstavnem prostoru v baru Kuzma v Borjani odprli zgodovinskopričevalno razstavo avtorice Lenke Vrečar z naslovom 'Nočemo belega kruha', ki so jo podnaslovili še s 'Spomini na čas zavezniške vojaške uprave 1945 - 1947'. Odprtje so s pesmijo pospremili pevke in pevci mešanega pevskega zbora Gimnazije Tolmin, spregovorili pa so tudi predsednik Razvojnega društva Breginjski Kot Pavel Tonkli ter domačin iz Homca Vinko Kuntih, ki je bil sam priča dogodkom po končani vojni. |
Na razstavi, ki jo je organiziralo Razvojno društvo Breginjski Kot, je avtorica Lenka Vrečar ob pomoči Jurija Šimaca predvsem z obilico fotografskega gradiva in dokumentov predstavila vzdušje v negotovem času dveh let po koncu 2. svetovne vojne. Posledice takratnih obračunavanj med velesilami, ki so se kazale tudi v težavnem reševanju mejnega vprašanja med Italijo in Jugoslavijo, je namreč občutil sleherni prebivalec krajev zahodno od Soče, tudi v Breginjskem Kotu, ki je sodil v cono A Julijske Krajine. Dokumente in fotografije o tem so prispevali domači prebivalci, pa tudi uradne institucije, ki tovrstno gradivo hranijo. Spremno besedo je napisal Simon Skočir iz Kobarida, ki med drugim pravi, da 'ena sama razstava ne more zajeti vseh vidikov življenja, saj je bil ta čas buren tudi zaradi dvojne oblasti – uradne zavezniške in neuradne ljudske oblasti'.
Kot je zapisala Lenka Vrečar, je bila skupna misel vseh pri otvoritvi sodelujočih, da ob tem, ko se veselimo odprave notranjih meja EU, ne smemo pozabiti dolgotrajnega boja primorskega človeka za dosego pravične meje hkrati s pravico do svojega jezika in kulture. Sicer pa se je aktualnih in preteklih dogodkov v pozdravnem nagovoru dotaknil Pavel Tonkli, Vinko Kuntih pa je življenje v času zavezniške vojaške uprave orisal na duhovit način, kot bi to počel najstnik, saj je ta čas doživljal kot 16-leten fant. Z domoljubno pesmijo in nepogrešljivo primorsko himno Vstajenje Primorske, pa tudi s Pirnikovo Smrtjo v Brdih, in še s kakšno domoljubno so obiskovalce v razstavo popeljali pevci mešanega pevskega zbora Gimnazije Tolmin pod vodstvom Mateja Kavčiča.
Pričujoča razstava je že 7. razstava Razvojnega društva Breginjski Kot, s katero so imeli tokrat namen obuditi dogodke izpred 60-ih let in ob tem tudi obeležiti obletnico priključitve Primorske k matični domovini. Ali, kot je zapisal Simon Skočir: 'S to razstavo avtorji obujajo spomin na sklepni del dolgotrajnega boja Primorcev za temeljno pravico človeka – da na svoji zemlji živi dostojno in dostojanstveno s svojim jezikom in kulturo.'
-----
Še nekaj iz besed avtorja spremne besede, Simona Skočirja:
''Čas Zavezniške vojaške uprave se je prebivalcem naših krajev vtisnil globoko v spomin. Za mnoge je pomenil prvo srečanje z dobrinami zahodnega sveta in z novo kulturo. Za druge nadaljevanje boja za pravično mejo z novimi sredstvi. Za mnoge tudi tragično izkušnjo. Ljudi tedaj ni zanimalo le, kje bo meja potekala, temveč tudi, kakšna bo njena odprtost. Življenje ob železni zavesi je presekalo naravne povezave z Benečijo in Furlanijo, zato so morali preštevilni prebivalci Breginjskega Kota zapustiti svoje domove in domovino.
Ena sama razstava ne more zajeti vseh vidikov življenja, saj je bil ta čas buren tudi zaradi dvojne oblasti – uradne zavezniške in neuradne ljudske oblasti. To je pomenilo dvojno organizacijo šolstva, oskrbe prebivalstva, povojne obnove, hkrati pa tudi boj dveh ideologij za naklonjenost prebivalstva. Preteklost je prebivalce naših krajev marsičesa naučila in jim vlila nezaupanje do vseh režimov, ki so se menjavali na naših tleh. Ohlapni zakoni in popustljiv nadzor s strani ZVU so omogočili živahno izmenjavo dobrin. Dobra oskrba s hrano, možnost prehoda meje ter zaposlovanje domačih fantov v obnovitvenih delih so dvignili življenjski standard v coni A. Ljudje so v takšnih razmerah gojili simpatije do tistega, ki jim je omogočal boljše življenje. Ljudska oblast je smatrala politiko ZVU za imperialistično, zato je z vsemi sredstvi poskušala odtegniti vpliv le-te na prebivalstvo. Ob vzklikanju znamenitega gesla: 'Nočemo belega kruha!', pa je večina prebivalstva požirala debele sline. Kljub temu je bil to čas glasnega izražanja za pravično mejo v obliki demonstracij, podpisovanja peticij, postavljanja slavolokov, napisnih akcij in drugih oblik.'' |
|
|
Trenutno 8 poslušalcev.
